nekaj tednov nazaj smo meditirali Jezusa, ki odgovori Petru "Kdor zaradi mene zapusti... bo prejel stokratno ... (Mt 19). Priznam, da me ob Njegovih besedah vedno malo spikne: v mojem primeru Jezus pravi ..."bos prejela tisockratno ..." veselje, duhovno zlahto, letalske polete, hise, brate, presenecenja..." Tisockrat vec kot sem zapustila leta 1990. Njemu Edinemu slava po rokah mojih sester.
Danes, ko vam zelim po dolgem casu spet malo sklepetat zadnje tedne, me okus alla TISOCKRAT greje pri srcecu. Bog je VELIK v svoji velikodusnosti. Lahko ste mi tudi malo 'foush'.
Moje sestre so me poslale na mednarodni ursulinski simpozij o izobrazevanju v Juzno Afriko. Zadnje mesece intenzivno delamo na karizmi in Angelinih pedagoskih intuicijah in redno organizirani simpoziji sluzijo ravno temu namenu: poglobiti ursulinsko specifiko vzgoje. Potovalo nas je 5 iz sole Sveta Ursula in s. Rosana iz Svetega Jozefa. Bilo nas je priblizno sto udelezencev, ursulink razlicnih vej in laikov/inj. Ursulinke imamo med drugim zelo razvito solstvo. Na terenu smo ze 400 let z izdelano ursulinsko pedagogijo na vseh kontinentih. Program je bil socen in kljub mojemu nezlomljivo teolosko - dogmatskemu perfilu sem padla v pedagoske vode z navdusenim "Jipiii!" Ta znanstveni preklop pripisujem Angeli (nasi ustanoviteljci) in pokorscini. Izgleda, da drzi stara nunska modrost, da ce posadis repo v pokorscini z zelenjavo navzdol, bo zrasla! :-)
Profesorice in s. Rosana so letele cez Brazilijo, jaz sem startala dan pred tem cez Pariz. Ko sem po stevilnih simpaticnih aventurah in specialnih 'misijonih nemogoce' stopala po johanesburskem letaliscu proti izhodu, me je presinilo, da je to konec sveta, kjer sem si vsa leta formacije poslikavala svoj misijon v prihodnosti. Po tem letaliscu sta hodili s. Zora in s. Fani. Tu naj bi bil tudi moj misijon. Sem Jezusu namenila pomenljiv Ti-ze-ves nasmeh in pogledala okrog sebe: prvic v Afriki. Prvic na tleh zloglasnega Apartheida. Prvic v dezeli Madiba, Nelsona Mandele, o katerem smo toliko poslusali.
Tema mednarodne konference je bila pravicnost in mir v izobrazevanju. Predavanja in nase delo so bili osredotoceni na pogoje, ki so potrebni za pravicnost, na realnost, ki jo zivi afriski kontinet, globalni kontekst krivicnih druzbenih struktur, kjer ni vec kljucno vprasanje svetovne revscine pac pa politnicna odlocitev glede neenakosti in seveda nase dobre prakse vzgajanja za pravicnost in mir na nasih solah.
Dnevi so bili polni in intenzivni. Komaj sem lahko sprocesirala. Dostikrat je moj notranji racunalnik preprosto zamrznil, ce ze ni ga. Zavest, ki je vedno tu naokoli, preprosto vrgla varovalke ven. Zakaj? Obiskali smo CONSTITUTIONAL HILL: bivsi zapor, kjer so vec kot stoletje razclovecali juznoafricane, kjer se je prebudil svobodni duh Gandija in kjer se je kalila notranja avtoriteta Mandele. En del zapora so predelali v sedez sodne veje demokraticne oblasti, ki je odpravila Apartheid leta 1996. Ostali del je spremenjen v muzej.
Constitutional Hill South Africa
Iskreno, nisem imela pojma kam gremo. Ko nas je vodicka vodila iz enega prostora v drugi od enega ekrana s pricevanji k drugemu mi je bilo sprva nelagodno ob njeni izredno ustvarjalni drzi lahkotnega humorja. Pocasi me je vse zacelo boleti: kako je mogoce dovoliti, da se kruta grozljivost razclovecenja cloveskega bitja poskusa zaviti v lahkotnost dvoumnega hudomusja? Zakaj vodicke to pocnejo? Rosana je bila bleda kot zid. Zacela sem molit rozni venec usmiljenja in ostajala zunaj. Ko smo prisli do Mandelove celice - 27 let - in kasneje njegove samice, sem dojela, da je vsa ta grozota se vedno ziva v domacinih: slabih 23 let nazaj je Apartheid padel. Odgovorni se se sprehajajo po butikih, bivsi zaporniki se se vedno ponoci zbujajo od nocnih mor. Vse je se zivo. Zacelo mi je delat slabo in skupaj s p. Pijem in naso Gospo sem pustila da nevtralizirajo v moci Duha prostore, ki so vec kot stoletje srkali vase zlo. Ko sem kasneje sprasevala vodicko, ce so kdaj na tem kraju opravili eksorcizme ali druge molitve za osvobojenje je zmajala z glavo. "Pojma nimas kaj vse se nam tu zgodi. Obiskovalci zaznavajo prisotnost nekoga. Zvoni mobitel. Ko odgovoris, slisis glasove in potem telefon dobesedno zablokira. Ponoci se slisijo koraki... Grozno je. Vsak dan mi je tezje priti v sluzbo." "Ali zato poskusate vse obrnit v slab vic?" sem jo vprasala. "Ja. Drugace je nemogoce zdrzat. Vsak dan pride vsaj ena skupina belcev in v vsaki skupini se vedno najde vsaj eden, ki me spravi s tira, ker preprosto zanika ali obsoja ali dokazuje nasprotno." Tour po muzeju se je zakljucil s kavico za udelezence, meni je bilo slabo. Z Rosano sva sli na obzidje in ko sva se obrnili, da bi videli Johannesburg nama je Marija, Bozja Mati, podala svoj plasc:
Sem globoko vdihnila in ji izrocila vse zrtve in krvnike tega kraja in celotne Afrike. Rasizem. Druzbena krivica. Diskriminacija. Kako globoko zareze in kako tektonsko skodi dostojanstvu Bozjega otroka, ustvarjenega, da bi bil ljubljen.
Izkustvo tega obiska mi je pomagal razumeti stvari, ki sem jih nezavedno zaznavala na Konferenci: zastrazenost nasega penzionata, nevarnost javnega taxija, reakcije natakarjev pri obedih in predavanja ob 13 popoldne, ko so nasi zelodci ukradli vso funkcionalnost iz nasih mozganov. Kako lahko das predavanje za ob enih?
Juzna Afrika, tako obupno bogata z diamanti in vendar tako globoko ranjena s clovesko krivico 'prvega sveta', tki. razvitih, iz krscanskih korenin.
Po zakljucni slovesnosti so nas crnske ucenke odplesale v ritmu bobnov ven v sonce. Leokadi, moja soprobanistka iz Senegala mi je pomeziknila: "Leta 2003 sem na tej soli prestela samo 3 crnske ucenke. Poglej sedaj!" Me je pogrelo noter. Kako pomembno je, kaj sporocas malim otrokom med vrsticami: so 'drugacni' groznja? Kos za smeti? Predmet? Delovna sila? Nekaj manj? Ali so 'drugacni' bogastvo, ki mojo drugacnost vpleta v mavrico dinamicne slave drugacno drugacnemu Bogu?
Sem ji imela toliko za povedat! Angeli, jasno. Z njo je stokrat lazje biti v tem svetu a ne od njega.Eccola, tu se fotke:
PICASSOVA GALERIJA JUZNE AFRIKE
Ja, sem sla nazajgrede cez Komen, skocila do nasih urs in bila konec avgusta nazaj v svinceno - v kosti se -zarijajoci ledenici perujske prestolnice.
Slovenija je bila eno samo razkosno, med-dragimi-nam-obdajujoce razvajanje. So me morali scipat, da sem vedela, da niso sanje. Ja, vem, se staram, he-he. Slovenija je lepa. Sla sem "po zemlji kraski, kadar vanjo sonce sije". Hvala! Da vsega ostalega sploh ne nastevam. HVALA, naj vam moj dragi Gospod stokrat povrne, poplaca, nalozi in popesta...
Evo, se selfie z g. Levom na safariju: priznam, mi ni bilo prav dosti za se pogovarjat. Ne vem zakaj imajo gospodje levi tak mocan ucinek nate, da cutis lastno kri, ki postaja ledena cevka v tvojih zilah. Sem pogledovala okrog, ce je angel varuh zraven in racunala, da je moj Kralj (g. Jezus) tudi kralj kralja dzungle. BOG JE VELIK.
Klobucek je uradna uniforma
ursulinskih ucenk v Johannesburgu.
Zelo anglesko.
Ti pomaga drzat
ravno hrbtenico, c.c.c.
3 komentarji:
Objavite komentar