četrtek, 15. junij 2017

Na misijonu.

Draga Slovenija,

sedim v volnenem puloverju pri hisnem racunalniku in mislim na vas. Classic FM pravkar izvaja Albaninijev koncert in oboja mehko boza duso. Kako ste? Ste ze v poletni garderobi? Tik pred zacetkom pocitnic? Vse OK?
Vas namakam v Bozjih tolmunih, priklapljam na 360 Wne doze Milinine energije in potapljam v ocean Njihovega usmiljenja. Smo v Njem, cofotajoc ljubezen. Dobro de, ne?

Kaj dogaja pri nas?
Dobro ste molili: s. Barbara je dobila transfer v Peru za eno leto. Veliko veselje. Za nas, ne za njene starse. Spanscina jo ne vec tako hudo matra, tako da se skupaj uciva Dusa Kristusova, rozni venec Bozjega usmiljenja in najhujsi oreh (po desetkah RV:) "O, Jezus, odpusti nam nase grehe, obvaruj nas peklenskega ognja..." Se obe matrava, he-he.
Za praznik Jezusovega vnebohoda sva doziveli privilegij, ki nama je pomagal ozavestiti VNEBO-HOD: lastnik hise se je namrec odlocil, da bi zamenjali en del nase podirajoce se strehe, tako sva lahko z Barbaro na sam praznik zajtrkovali brez strehe na glavi: "Vidis", je zamisljeno komentirala Barbara, "zdaj lahko greva v miru v nebo z Jezusom." Mimogrede, za enkrat se se ni odlocil, da bi naju poklical.

Smo pa ze nekaj tednov ob m. Bonifaciji: dopolnila je 96 let, ze dolgo v postelji, z ocmi polnimi hrepenenja. Sedim ob njej, ponoci in molim skupaj s svetimi. Soba je tako polna nebes, da bi lahko cihnila ob scegetanju angelskih perutk... Dva tedna nazaj smo ze mislili, da se m. Bonifacija poslavlja a jo je nekaj potegnilo nazaj. Vse svoje zivljenje je bila v molitvi in vedno ponavlja, da bi ze rada sla k Jezusu a izgleda, da jo nekaj zadrzuje. Veliko se pogovarjam z nasimi bolniskimi sestrami in vidim, da razmisljajo drugace od nas: jocejo in pravijo, da jih prevec boli ob misli, da bi nas m. Bonifacija zapustila! Ne mores si mislit! Podobno moje sestre Perujke: ko z m. Esther sepetava m. Bonifaciji na uho o sladkostih, ki jo cakajo v nebesih, o njeni mami in ocetu, o vecnih zurkah in Bozjih ljubkovanjih... se nase Perujke pohujsujejo: "Kako je mogoce, da jo silita umret!!" naju kregajo. "Pa saj jo ne siliva" se braniva, "saj si edino to zeli!" Esther (86 let) hodi naokrog in si brunda v brado "Mene prav lepo pustite umret. Nocem cevi in bolnic in kisika! In nic vlecenja nazaj: jaz grem takoj, ko je cas, PLASH in bom tam. Kar lepo pustite me umret!" SKRIVNOST... Verjamem, da je tezko dojet, da me, soproge Najvisjega, nimamo nicesar tu na zemlji, kar nas veze. Nase VSE je tam, cez, in vsak dan blizje, hvala Bogu.


Suncica je s seboj prinesla Bajadero, varazdinsko salamo in dolge pogovore. Peru se jo je dotaknil. Jaz se samo cudim, kako se potomci Hrvatov tu v Limi organizirajo! Njihova skupnost je zelo ziva. Vsi prihajajo na zupnijo Leopolda Mandica. Prepevajo hrvaske pesmi z vsem srcem, ceprav ne razumejo niti pikice. Na obisku pri Franjotu sem imela cast rezat tapravi prsut na kavaleti - Pavlotova hci, ni kaj.
Tudi Veronika - prostovoljka iz Nemcije - zakljucuje svoje enoletno sluzenje. V soboto jo peljemo na letalisce. Pravi, da jo je to leto spremenilo. Nasi mladi z misijona jocejo.

Ko jih gledam in poslusam,
se spominjam svojih zacetnih let, cudenj, spoznanj, kritik. Kako z lahkoto sem analizirala, prihajala do logicnih zakljuckov in dobivala obcutek, da poznam Peru. Da poznam ljudi.
Zdaj sem raje tiho.

Sem prva leta v Pukaraju sploh lahko slutila, da obstajajo konci Planeta, kjer cloveku v mozganih nabija samo eno: PREZIVI! 24 ur na dan... Ko poskusa na tak ali drugacen nacin zasluzit 10 solov (2,50 eurov), ko se vozi dve uri domov na ropotajocem busu, ko nima tusa, se manj tople vode in mu plasticna odtocna cev ze drugic poci v treh dneh; ko mu zivljenjska sopotnica pusti lonec riza in sporocilo, da ga caka ostarela mati, ki potrebuje denar za zdravnika (najmanj 100 solov, torej 25 eurov; le redki imajo zavarovanje); in ta revez tuhta kje dobit denar, kje si ga sposodit? In ne prenese misli, da mamo tako zelo boli; in potem jok tamalih dveh in kricanje starejsih treh, ki jim je ocim; in se kaksen necak zraven, ki ga je lastna mati zapustila, ali pa je umrla od raka... In vsi v sobi, natlaceni s susenim perilom in lonci, z veliko plazma TV in s streho, ki se sibi pod tezo mack, ki uzivajo v nocnih aktivnostih. In povsod okrog puscavski pesek in barake z ljudmi, ki jim v mozganih nabija samo eno: PREZIVI!


Sem prva leta lahko zaznala to globoko mizerijo?
Ne.
Sele sedaj cutim, kako se v meni pocasi aktivira en nov chip, ki pripada temu okolju in mi pomaga slisat utrip eksistencialnih situacij: globokih duhovnih ran, brezupnih situacij, fizicne in psihicne bolecine in absolutne pasivnosti, nemoci, brezizhodnosti, fatalizma. Toliko jih je. Ne vsi, jasno. Najdes druzine, ki so se pritolkle ven iz mizerije, najdes hise s tremi nadstropji, najdes mlade poslovneze in urejene damice, ki cakajo na razmajeni bus v megli ob 7h zjutraj. In ko pogledujem okrog sebe na ta konec Planeta se ne morem nacudit: "Bog, kako so zilavi. Kaka volja! Kaka notranja moc! Kako zdrzijo??"
"Hvala da smem biti tu zraven," Mu sepnem. "Hvala, da sva skupaj - drugace bi me pobralo."

RES. V soboto sem morala sama na misijon, Barbara se je s Pukaraja vrnila z visinsko boleznijo, :-( Temperatura je padla na 16° (zaradi 100% vlage se cuti, kot da bi padla na 14°) in jutro je bilo morbidno potlaceno. Poiskala sem Classic FM in zacela molit RV skupaj z vami. Nekje od dol se mi je izvil dolg vzdih in trupelc je dal signal za mucno tezo: obe herniji sta trmasto zbodli v vrat in zelodec se je uzaljeno zasobil pred topim jeklom v centru zavesti. "Saj bo, saj bo" sem nam momljala, pa brez kaksnega ucinka. "in blagoslovljen sad tvojega teles, Jezus", sem ponavljala. Se dobro, da moj angel varuh, Angie, moli bolj zbrano kot jaz - drugace bi gor dobili bolj piskav material. V molitev so mi prihajali vsi ti dragi mi ljudje: P in S, ki se naj bi naslednji dan porocila a nista mogla dobit pric; T, ki je v svoji krizi srednjih let in dozivlja globoko depresijo; A ki ima prepoved izhoda iz hise, ker je sla predalec s svojim princem na belem konju; T, ki ponoci ne more spat, ker cuti navzocnost zla; mala G, ki se tresoc privije k meni, ker prihaja na obisk stric; N, ki se mu je na steni pojavil obris dveh otroskih glavic in se boji da ga bo infark; N, ki nima moci zahtevati locitev od moza, ki ji je ze leta nezvest;

Pachacutec by night

Jagode drsijo skozi prste in Marijina blizina me pomiri: ona bo poskerbela, ona ve kako in kaj - ona je Mama. V eni desetki polozim tudi vas vse v Njeno narocje in se osvezim v moci vase molitve za nase misijone, za vse misijone po svetu.
In potem zacnem z roznim vencem Bozjega usmiljenja in sistematicno potapljam v morje Usmiljenja vse morilce, preprodajalce droge in cloveskih organov, trgovce z ljudmi, prodajalce orozja, vse, ki povzrocajo fizicno in dusevno bolecino, vse, ki ne verjamemo, da jih On ljubi in odpusca, vse, ki so se dali v sluzbo hudicu in zivijo pekel, vse, ki odlocajo o svojem narodu z mislijo na dobicek. Ucinek Jezusove Krvi v centru zla je vitalen. "Zaupam ti, Jezus."
Herniji pozabita na trmo in zelodcek se malcek namuzne. Truplc ponovno zazna en globinski vzdih in mozgani, sprogramirani na 'focusing', detektirajo en rahel 'shift'. "Stisni me k Sebi", zamrmram Jezusu, "bi bilo krasno, da bi poslal na misijon eno WONDER WOMAN, a si se odlocil zame - objemi me, da bom lahko zanje tam in da ne bom zamudila niti enega cudovitega dela Tvojega usmiljenja sredi Pachacuteca."
Classic FM zaigra Jenkinsonov Benedictus (Armed man) in Jimmy zapelje gor v puscavski pesek in meglo. Ko stopim iz avta mi pritece naproti Genesis in me pokrije s poljubcki. Na misijonu, :-).
Evo, fotke: boste videli, da sta se P in S le porocila, da smo sredi nase hise nasli eno pet metrsko luknjo in se nekaj lepih fotk od Tadeja:
Na misijonu, junij 2017

To, za enkrat.
Se vam ZAHVALJUJEMO za vse in vam posiljamo obilje blagoslova po Jezusovem Srcu. Tam vedno z vami,
hvalezna sA in urse iz Peruja

Morje Bozjega usmiljenja, :-)

    


Ni komentarjev:

KONEC PERUJA: 2008 - 2019

Dober vecer, draga Slovenija! Imam se 1/2 ure do odhoda taksija na letalisce. Kovcki s hrano in zdravili so nared, sestre so se razkropile...