nedelja, 22. oktober 2017

MISIJONSKA NEDELJA 2017

Draga Slovenija,
dragi/e misijonarji/ke iz zaledja, dragi simpatizerji prostranstev, eksotike in novih okusov,
dragi/e molilci/ke Misijonkse molitvene zveze, dragi/e dobrotniki/ce,
prisrcen pozdrav iz Peruja!

Izkoriscam priloznost ob MISIJONSKI NEDELJI, da se vam iz srca zahvalim v svojem imenu, v imenu moje skupnosti in se posebej v imenu vseh nasih ljudi, ki cutijo vaso ljubezen in skrb po materialnih, moralnih ali pa duhovnih kanalih. Ne pisem vam h komu in za kaj gredo vasi materialni ali duhovni darovi, a verjemite mi, da delajo cudeze. HVALA!!!

Devet let! Si mislite??!! Tudi ta blog je star 9 let. In vasi kliki so tu.... neverjetno. Alo, kaj gre skozi mene, ko gledam na misijone?
Juzno Afriko ste videli? Nisem vam se uspela podelit izkusnje iz severne Nemcije in romanja v Italijo s 700 ucenci osnabruske ANGELASCHULE (18.9 - 2.10.) Obe izkusnji, Afrika in Nemcija, sta me samo potrdili v prepricanju, ki je ze prej tiscalo vame: "imas misijone in misijone". Imas misijone, kjer ljudje tolcejo revscino, a imajo globoko vero. Imas misijone, kjer ljudje tolcejo revscino, a jim globoke socialne krivice, rasizem, zlorabe, povzrocajo tako globoke rane, da ne morejo niti dihat; imas misijone, kjer imajo ljudje vsega polno, a so duhovno tako dehidrirani, da se niti ne zavedajo, da jim manjka esenca. Ko sem v Juzni Afriki strmela v Constitutional hill in ko sem na poti v Italijo gledala mnozico nemskih srednjesolcev v McDonaldsu me me je prevzel isti obcutek: nasi ljudje v Peruju imajo vero. Lacni so Ga. Zaupajo Mu svoje zadeve. Verjamejo v cudeze. In Evropa? Dva tedna Nemcije nista bila dovolj, da bi v osebnih srecanjih vsaj kdaj nasla vstopno mesto za oznanilo, za besedo o Jezusu, nakazala moznost, da je Njemu VSE mogoce... Buuuu.
Kaj so torej misijoni?

Kaj ostane od nasega misijona, ce se nam ne ZGODI Beseda? Ce Milina ne prodre v temo? Ce se Jezus ne dotakne ran nase eksistence in nas osvobodi? Ce gledamo in vendar ne vidimo ljubezni, s katero nas objema Troedini? Ce v dnu biti ne zaznavamo sveze brbotanje radosti, tihega, latentnega, vseozivaljajocega studencka veselja, da smo ljubljeni, da bo vse OK in da nismo sami?
Ja, vse ostalo je potrebno, a kaj ko se vcasih tako zaposlimo s projekti, da se ta drobna, diskretna duhovna fotosinteza preprosto razblini. Glp.

Kako tezko Mu je prepustiti volan!
Dati Mu kontrolo cez 'misijon'.
Prisluskovati Njegovim zeljam, ki so dalec od moje nuje po akciji, projektih in rezultatih.
Zaupati Mu in Mu reci "UAU"! Car si!
Kako mucno je vzeti za res dejstvo, da je to Njegov, Njihov misijon in da sem jaz samo 'poslana' v Njihovem imenu, da izpolnim, kar so mi zaupali.

Zato nam je tako zelo v pomoc vasa molitev, vase zrtvice in vasi blagoslovi: pomagajo nam ostajati tiho, zraven, v cudenju in premisljevanju v srcu o vsem, kar z ocmi vidimo in kar z usesi slisimo. In samo z vami imamo sanso, da pride Evangelij med nase ljudi "ne samo z Besedo, ampak tudi z MOCJO, s SVETIM DUHOM in globokim PREPRICANJEM (slo prevod popolno zanesljivostjo), 1Tes1,5. Skupaj prosimo, da bi nam dal ne samo Besedo, ki vsebuje moc,  pac pa tudi Duha in globoko prepricanje v navzocnost, akcijo in cudeze nasega Gospoda. Samo to lahko preobrazi temo sveta v Nemciji, Afriki in Peruju...

En velik objem od vseh nas
in tu se Picasova galerija za pravi misijonski okus: OKTOBERSKI CUKRI

Vasa s. Andreja,
Peru

PS Smo molile za predsedniske volitve; je mucno brat spletne informativne strani. 9 kandidatov?? Pa to ne mores verjet! In vse zastrupljeno s hlapi desnih-levih, uzaljeno prizadetih, ogorceno edinih-ki-imajo-prav. Mucno je brat zadevo. 9 kandidatov??!!


petek, 15. september 2017

Juzna Afrika 2017

Draga Slovenija,

nekaj tednov nazaj smo meditirali Jezusa, ki odgovori Petru "Kdor zaradi mene zapusti... bo prejel stokratno ... (Mt 19). Priznam, da me ob Njegovih besedah vedno malo spikne: v mojem primeru Jezus pravi ..."bos prejela tisockratno ..." veselje, duhovno zlahto, letalske polete, hise, brate, presenecenja..." Tisockrat vec kot sem zapustila leta 1990. Njemu Edinemu slava po rokah mojih sester.
Danes, ko vam zelim po dolgem casu spet malo sklepetat zadnje tedne, me okus alla TISOCKRAT greje pri srcecu. Bog je VELIK v svoji velikodusnosti. Lahko ste mi tudi malo 'foush'.

Moje sestre so me poslale na mednarodni ursulinski simpozij o izobrazevanju v Juzno Afriko. Zadnje mesece intenzivno delamo na karizmi in Angelinih pedagoskih intuicijah in redno organizirani simpoziji sluzijo ravno temu namenu: poglobiti ursulinsko specifiko vzgoje. Potovalo nas je 5 iz sole Sveta Ursula in s. Rosana iz Svetega Jozefa. Bilo nas je priblizno sto udelezencev, ursulink razlicnih vej in laikov/inj. Ursulinke imamo med drugim zelo razvito solstvo. Na terenu smo ze 400 let z izdelano ursulinsko pedagogijo na vseh kontinentih. Program je bil socen in kljub mojemu nezlomljivo teolosko - dogmatskemu perfilu sem padla v pedagoske vode z navdusenim "Jipiii!" Ta znanstveni preklop pripisujem Angeli (nasi ustanoviteljci) in pokorscini. Izgleda, da drzi stara nunska modrost, da ce posadis repo v pokorscini z zelenjavo navzdol, bo zrasla! :-)

Profesorice in s. Rosana so letele cez Brazilijo, jaz sem startala dan pred tem cez Pariz. Ko sem po stevilnih simpaticnih aventurah in specialnih 'misijonih nemogoce' stopala po johanesburskem letaliscu proti izhodu, me je presinilo, da je to konec sveta, kjer sem si vsa leta formacije poslikavala svoj misijon v prihodnosti. Po tem letaliscu sta hodili s. Zora in s. Fani.
Tu naj bi bil tudi moj misijon. Sem Jezusu namenila pomenljiv Ti-ze-ves nasmeh in pogledala okrog sebe: prvic v Afriki. Prvic na tleh zloglasnega Apartheida. Prvic v dezeli Madiba, Nelsona Mandele, o katerem smo toliko poslusali.

Tema mednarodne konference je bila pravicnost in mir v izobrazevanju. Predavanja in nase delo so bili osredotoceni na pogoje, ki so potrebni za pravicnost, na realnost, ki jo zivi afriski kontinet, globalni kontekst krivicnih druzbenih struktur, kjer ni vec kljucno vprasanje svetovne revscine pac pa politnicna odlocitev glede neenakosti in seveda nase dobre prakse vzgajanja za pravicnost in mir na nasih solah.

Dnevi so bili polni in intenzivni. Komaj sem lahko sprocesirala. Dostikrat je moj notranji racunalnik preprosto zamrznil, ce ze ni ga. Zavest, ki je vedno tu naokoli, preprosto vrgla varovalke ven. Zakaj? Obiskali smo CONSTITUTIONAL HILL: bivsi zapor, kjer so vec kot stoletje razclovecali juznoafricane, kjer se je prebudil svobodni duh Gandija in kjer se je kalila notranja avtoriteta Mandele. En del zapora so predelali v sedez sodne veje demokraticne oblasti, ki je odpravila Apartheid  leta 1996. Ostali del je spremenjen v muzej.
Constitutional Hill South Africa

Iskreno, nisem imela pojma kam gremo. Ko nas je vodicka vodila iz enega prostora v drugi od enega ekrana s pricevanji k drugemu mi je bilo sprva nelagodno ob njeni izredno ustvarjalni drzi lahkotnega humorja. Pocasi me je vse zacelo boleti: kako je mogoce dovoliti, da se kruta grozljivost razclovecenja cloveskega bitja poskusa zaviti v lahkotnost dvoumnega hudomusja? Zakaj vodicke to pocnejo? Rosana je bila bleda kot zid. Zacela sem molit rozni venec usmiljenja in ostajala zunaj. Ko smo prisli do Mandelove celice  - 27 let - in kasneje njegove samice,  sem dojela, da je vsa ta grozota se vedno ziva v domacinih: slabih 23 let nazaj je Apartheid padel. Odgovorni se se sprehajajo po butikih, bivsi zaporniki se se vedno ponoci zbujajo od nocnih mor. Vse je se zivo. Zacelo mi je delat slabo in skupaj s p. Pijem in naso Gospo sem pustila da nevtralizirajo v moci Duha prostore, ki so vec kot stoletje srkali vase zlo. Ko sem kasneje sprasevala vodicko, ce so kdaj na tem kraju opravili eksorcizme ali druge molitve za osvobojenje je zmajala z glavo. "Pojma nimas kaj vse se nam tu zgodi. Obiskovalci zaznavajo prisotnost nekoga. Zvoni mobitel. Ko odgovoris, slisis glasove in potem telefon dobesedno zablokira. Ponoci se slisijo koraki... Grozno je. Vsak dan mi je tezje priti v sluzbo." "Ali zato poskusate vse obrnit v slab vic?" sem jo vprasala. "Ja. Drugace je nemogoce zdrzat. Vsak dan pride vsaj ena skupina belcev in v vsaki skupini se vedno najde vsaj eden, ki me spravi s tira, ker preprosto zanika ali obsoja ali dokazuje nasprotno." Tour po muzeju se je zakljucil s kavico za udelezence, meni je bilo slabo. Z Rosano sva sli na obzidje in ko sva se obrnili, da bi videli Johannesburg nama je Marija, Bozja Mati, podala svoj plasc:


Sem globoko vdihnila in ji izrocila vse zrtve in krvnike tega kraja in celotne Afrike. Rasizem. Druzbena krivica. Diskriminacija. Kako globoko zareze in kako tektonsko skodi dostojanstvu Bozjega otroka, ustvarjenega, da bi bil ljubljen.

Izkustvo tega obiska mi je pomagal razumeti stvari, ki sem jih nezavedno zaznavala na Konferenci: zastrazenost nasega penzionata, nevarnost javnega taxija, reakcije natakarjev pri obedih in predavanja ob 13 popoldne, ko so nasi zelodci ukradli vso funkcionalnost iz nasih mozganov. Kako lahko das predavanje za ob enih?
Juzna Afrika, tako obupno bogata z diamanti in vendar tako globoko ranjena s clovesko krivico 'prvega sveta',  tki. razvitih, iz krscanskih korenin.

Po zakljucni slovesnosti so nas crnske ucenke odplesale v ritmu bobnov ven v sonce. Leokadi, moja soprobanistka iz Senegala mi je pomeziknila: "Leta 2003 sem na tej soli prestela samo 3 crnske ucenke. Poglej sedaj!" Me je pogrelo noter. Kako pomembno je, kaj sporocas malim otrokom med vrsticami: so 'drugacni' groznja? Kos za smeti? Predmet? Delovna sila? Nekaj manj? Ali so 'drugacni' bogastvo, ki mojo drugacnost vpleta v mavrico dinamicne slave drugacno drugacnemu Bogu?

Sem ji imela toliko za povedat! Angeli, jasno. Z njo je stokrat lazje biti v tem svetu a ne od njega.

Eccola, tu se fotke:

PICASSOVA GALERIJA JUZNE AFRIKE

Ja, sem sla nazajgrede cez Komen, skocila do nasih urs in bila konec avgusta nazaj v svinceno - v kosti se -zarijajoci ledenici perujske prestolnice.

Slovenija je bila eno samo razkosno, med-dragimi-nam-obdajujoce razvajanje. So me morali scipat, da sem vedela, da niso sanje. Ja, vem, se staram, he-he. Slovenija je lepa. Sla sem "po zemlji kraski, kadar vanjo sonce sije". Hvala! Da vsega ostalega sploh ne nastevam. HVALA, naj vam moj dragi Gospod stokrat povrne, poplaca, nalozi in popesta...


Evo, se selfie z g. Levom na safariju: priznam, mi ni bilo prav dosti za se pogovarjat. Ne vem zakaj imajo gospodje levi tak mocan ucinek nate, da cutis lastno kri, ki postaja ledena cevka v tvojih zilah. Sem pogledovala okrog, ce je angel varuh zraven in racunala, da je moj Kralj (g. Jezus) tudi kralj kralja dzungle. BOG JE VELIK.

Klobucek je uradna uniforma 
ursulinskih ucenk v Johannesburgu.
Zelo anglesko.
Ti pomaga drzat
ravno hrbtenico, c.c.c.

nedelja, 25. junij 2017

Vse najboljse za 26. rojstni dan, Slovencica!!!!

Vse najboljse!!!
Danes sem vsa raznezena,
praznujem z vami
in se cudim nasi mali pravljici, imenovani SLOVENIJA:
ko razlagam ljudem o nas,
recem SLOVENIJA, slovenski jezik, in kljucno: SAMOSTOJNI!!!
Nismo Jugoslavija, nismo Italija, nismo Avstrija ali kaj drugega!!!
Ne, Slovenija!
In danes bom nasim postregla z BARKAFE,
ob mojem krozniku bo slovenska zastavica in zvecer bomo gledale nekaj pravljicnega o Sloveniji!
Oh, kako lepo!
Vem, za vas je to mogoce prevec idealisticno
in bi morala biti bolj kriticna, zahtevna oz. realisticna
(saj gre vendar vse navzdol, ni res??)
No, sem pozabila kako naj zveni tako bolj 'trezno, zrelo in resno'
voscilo za rojsti dan, hi-hi.

Kakorkoli,
dejstvo je, da se vedno odgovorim pozitivno na tri temeljna vprasanja:
1. JA, je VARNO, ne rabis resetk in straze okrog hise
2. JA, DRZAVNO IZOBRAZEVANJE je kvalitetno in brez astronomskih solnin
3. JA, ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE poravna tvoje osnovne stroske zdravljenja, operacij in splosni zdravniki so kvalitetni
Ti trije JAji zvenijo tu kot pravljica.
In za to sem neizmerno hvalezna, skupaj z vami.
Ko pa ob tem lahko podelim se kak cukr naravnih lepot bonsajske razseznosti
ali pikantnost zgodovinskih biserckov,
cutim ponos.
Lepi smo, veste to?
Ajd,
nazdravite v mojem imenu z rumenim muskatom
in potegnite v pljuca svez junijski vonj nase zemlje se zame.
Sem obljubila Svetogorski in Slomsku in nasim,
da bom - prvic ko bom v Sloveniji -
kopirala Sreckota Kraskega (Kosovela):

"Sam grem po dolini kraški,
kadar vanjo jutro sije
in se morje zdrave sile
v mlado dušo mi razlije.

Sklonil bi se in pokleknil
pred ognjenim veličanstvom,
kakor kralj bi šel po Krasu
v duši s silo in bogastvom.

In pod silo mlade duše
bi se zemlja premaknila,
naša zemlja, bratje moji,
k soncu bi se primaknila."


Jap, komaj cakam!!!
Cutim to silo, bogastvo,
cutim Slovenijo.
Objem iz daljnega Peruja,
slovenska hci alla ursulinka
Andreja, Kraska

četrtek, 15. junij 2017

Na misijonu.

Draga Slovenija,

sedim v volnenem puloverju pri hisnem racunalniku in mislim na vas. Classic FM pravkar izvaja Albaninijev koncert in oboja mehko boza duso. Kako ste? Ste ze v poletni garderobi? Tik pred zacetkom pocitnic? Vse OK?
Vas namakam v Bozjih tolmunih, priklapljam na 360 Wne doze Milinine energije in potapljam v ocean Njihovega usmiljenja. Smo v Njem, cofotajoc ljubezen. Dobro de, ne?

Kaj dogaja pri nas?
Dobro ste molili: s. Barbara je dobila transfer v Peru za eno leto. Veliko veselje. Za nas, ne za njene starse. Spanscina jo ne vec tako hudo matra, tako da se skupaj uciva Dusa Kristusova, rozni venec Bozjega usmiljenja in najhujsi oreh (po desetkah RV:) "O, Jezus, odpusti nam nase grehe, obvaruj nas peklenskega ognja..." Se obe matrava, he-he.
Za praznik Jezusovega vnebohoda sva doziveli privilegij, ki nama je pomagal ozavestiti VNEBO-HOD: lastnik hise se je namrec odlocil, da bi zamenjali en del nase podirajoce se strehe, tako sva lahko z Barbaro na sam praznik zajtrkovali brez strehe na glavi: "Vidis", je zamisljeno komentirala Barbara, "zdaj lahko greva v miru v nebo z Jezusom." Mimogrede, za enkrat se se ni odlocil, da bi naju poklical.

Smo pa ze nekaj tednov ob m. Bonifaciji: dopolnila je 96 let, ze dolgo v postelji, z ocmi polnimi hrepenenja. Sedim ob njej, ponoci in molim skupaj s svetimi. Soba je tako polna nebes, da bi lahko cihnila ob scegetanju angelskih perutk... Dva tedna nazaj smo ze mislili, da se m. Bonifacija poslavlja a jo je nekaj potegnilo nazaj. Vse svoje zivljenje je bila v molitvi in vedno ponavlja, da bi ze rada sla k Jezusu a izgleda, da jo nekaj zadrzuje. Veliko se pogovarjam z nasimi bolniskimi sestrami in vidim, da razmisljajo drugace od nas: jocejo in pravijo, da jih prevec boli ob misli, da bi nas m. Bonifacija zapustila! Ne mores si mislit! Podobno moje sestre Perujke: ko z m. Esther sepetava m. Bonifaciji na uho o sladkostih, ki jo cakajo v nebesih, o njeni mami in ocetu, o vecnih zurkah in Bozjih ljubkovanjih... se nase Perujke pohujsujejo: "Kako je mogoce, da jo silita umret!!" naju kregajo. "Pa saj jo ne siliva" se braniva, "saj si edino to zeli!" Esther (86 let) hodi naokrog in si brunda v brado "Mene prav lepo pustite umret. Nocem cevi in bolnic in kisika! In nic vlecenja nazaj: jaz grem takoj, ko je cas, PLASH in bom tam. Kar lepo pustite me umret!" SKRIVNOST... Verjamem, da je tezko dojet, da me, soproge Najvisjega, nimamo nicesar tu na zemlji, kar nas veze. Nase VSE je tam, cez, in vsak dan blizje, hvala Bogu.


Suncica je s seboj prinesla Bajadero, varazdinsko salamo in dolge pogovore. Peru se jo je dotaknil. Jaz se samo cudim, kako se potomci Hrvatov tu v Limi organizirajo! Njihova skupnost je zelo ziva. Vsi prihajajo na zupnijo Leopolda Mandica. Prepevajo hrvaske pesmi z vsem srcem, ceprav ne razumejo niti pikice. Na obisku pri Franjotu sem imela cast rezat tapravi prsut na kavaleti - Pavlotova hci, ni kaj.
Tudi Veronika - prostovoljka iz Nemcije - zakljucuje svoje enoletno sluzenje. V soboto jo peljemo na letalisce. Pravi, da jo je to leto spremenilo. Nasi mladi z misijona jocejo.

Ko jih gledam in poslusam,
se spominjam svojih zacetnih let, cudenj, spoznanj, kritik. Kako z lahkoto sem analizirala, prihajala do logicnih zakljuckov in dobivala obcutek, da poznam Peru. Da poznam ljudi.
Zdaj sem raje tiho.

Sem prva leta v Pukaraju sploh lahko slutila, da obstajajo konci Planeta, kjer cloveku v mozganih nabija samo eno: PREZIVI! 24 ur na dan... Ko poskusa na tak ali drugacen nacin zasluzit 10 solov (2,50 eurov), ko se vozi dve uri domov na ropotajocem busu, ko nima tusa, se manj tople vode in mu plasticna odtocna cev ze drugic poci v treh dneh; ko mu zivljenjska sopotnica pusti lonec riza in sporocilo, da ga caka ostarela mati, ki potrebuje denar za zdravnika (najmanj 100 solov, torej 25 eurov; le redki imajo zavarovanje); in ta revez tuhta kje dobit denar, kje si ga sposodit? In ne prenese misli, da mamo tako zelo boli; in potem jok tamalih dveh in kricanje starejsih treh, ki jim je ocim; in se kaksen necak zraven, ki ga je lastna mati zapustila, ali pa je umrla od raka... In vsi v sobi, natlaceni s susenim perilom in lonci, z veliko plazma TV in s streho, ki se sibi pod tezo mack, ki uzivajo v nocnih aktivnostih. In povsod okrog puscavski pesek in barake z ljudmi, ki jim v mozganih nabija samo eno: PREZIVI!


Sem prva leta lahko zaznala to globoko mizerijo?
Ne.
Sele sedaj cutim, kako se v meni pocasi aktivira en nov chip, ki pripada temu okolju in mi pomaga slisat utrip eksistencialnih situacij: globokih duhovnih ran, brezupnih situacij, fizicne in psihicne bolecine in absolutne pasivnosti, nemoci, brezizhodnosti, fatalizma. Toliko jih je. Ne vsi, jasno. Najdes druzine, ki so se pritolkle ven iz mizerije, najdes hise s tremi nadstropji, najdes mlade poslovneze in urejene damice, ki cakajo na razmajeni bus v megli ob 7h zjutraj. In ko pogledujem okrog sebe na ta konec Planeta se ne morem nacudit: "Bog, kako so zilavi. Kaka volja! Kaka notranja moc! Kako zdrzijo??"
"Hvala da smem biti tu zraven," Mu sepnem. "Hvala, da sva skupaj - drugace bi me pobralo."

RES. V soboto sem morala sama na misijon, Barbara se je s Pukaraja vrnila z visinsko boleznijo, :-( Temperatura je padla na 16° (zaradi 100% vlage se cuti, kot da bi padla na 14°) in jutro je bilo morbidno potlaceno. Poiskala sem Classic FM in zacela molit RV skupaj z vami. Nekje od dol se mi je izvil dolg vzdih in trupelc je dal signal za mucno tezo: obe herniji sta trmasto zbodli v vrat in zelodec se je uzaljeno zasobil pred topim jeklom v centru zavesti. "Saj bo, saj bo" sem nam momljala, pa brez kaksnega ucinka. "in blagoslovljen sad tvojega teles, Jezus", sem ponavljala. Se dobro, da moj angel varuh, Angie, moli bolj zbrano kot jaz - drugace bi gor dobili bolj piskav material. V molitev so mi prihajali vsi ti dragi mi ljudje: P in S, ki se naj bi naslednji dan porocila a nista mogla dobit pric; T, ki je v svoji krizi srednjih let in dozivlja globoko depresijo; A ki ima prepoved izhoda iz hise, ker je sla predalec s svojim princem na belem konju; T, ki ponoci ne more spat, ker cuti navzocnost zla; mala G, ki se tresoc privije k meni, ker prihaja na obisk stric; N, ki se mu je na steni pojavil obris dveh otroskih glavic in se boji da ga bo infark; N, ki nima moci zahtevati locitev od moza, ki ji je ze leta nezvest;

Pachacutec by night

Jagode drsijo skozi prste in Marijina blizina me pomiri: ona bo poskerbela, ona ve kako in kaj - ona je Mama. V eni desetki polozim tudi vas vse v Njeno narocje in se osvezim v moci vase molitve za nase misijone, za vse misijone po svetu.
In potem zacnem z roznim vencem Bozjega usmiljenja in sistematicno potapljam v morje Usmiljenja vse morilce, preprodajalce droge in cloveskih organov, trgovce z ljudmi, prodajalce orozja, vse, ki povzrocajo fizicno in dusevno bolecino, vse, ki ne verjamemo, da jih On ljubi in odpusca, vse, ki so se dali v sluzbo hudicu in zivijo pekel, vse, ki odlocajo o svojem narodu z mislijo na dobicek. Ucinek Jezusove Krvi v centru zla je vitalen. "Zaupam ti, Jezus."
Herniji pozabita na trmo in zelodcek se malcek namuzne. Truplc ponovno zazna en globinski vzdih in mozgani, sprogramirani na 'focusing', detektirajo en rahel 'shift'. "Stisni me k Sebi", zamrmram Jezusu, "bi bilo krasno, da bi poslal na misijon eno WONDER WOMAN, a si se odlocil zame - objemi me, da bom lahko zanje tam in da ne bom zamudila niti enega cudovitega dela Tvojega usmiljenja sredi Pachacuteca."
Classic FM zaigra Jenkinsonov Benedictus (Armed man) in Jimmy zapelje gor v puscavski pesek in meglo. Ko stopim iz avta mi pritece naproti Genesis in me pokrije s poljubcki. Na misijonu, :-).
Evo, fotke: boste videli, da sta se P in S le porocila, da smo sredi nase hise nasli eno pet metrsko luknjo in se nekaj lepih fotk od Tadeja:
Na misijonu, junij 2017

To, za enkrat.
Se vam ZAHVALJUJEMO za vse in vam posiljamo obilje blagoslova po Jezusovem Srcu. Tam vedno z vami,
hvalezna sA in urse iz Peruja

Morje Bozjega usmiljenja, :-)

    


petek, 05. maj 2017

"Jesenski" Peru 2017

Lazem. V Peruju ni jeseni. Imamo samo dve dobi: dezevno (alla poletje) in susno (alla zima). V teh tednih preklapljamo na tasusno dobo. Vse ok. Fenomen El Niño se je izdimil kot se je nepricakovano umaterializiral. Trenutno nasi ljudje na oskodovanih podrocjih cistijo blato iz his, pohistva in loncev, nanasajo na kozo vse kar odganja morilske komarjeve pike in trepetajo pred epidemijami derenge, ebole in chikigunje. Hvala za vas denar: gre ta teden v Piuro in bo v soboto, na stoto obletnico Fatimske, izrocen otrokom v obliki zimnic. Smo posvojili 36 otrok! Hvala vam in sv. Jozefu.


In mi?
Toliko vsega, da ne dohajam! Moje sestre se matrajo z bolecimi vremenskimi sremembami. 100 % vlaga je nekaj najbolj mucnega za stare, artritisne kosti. Na soli smo delali na Modulu karizme in sedeli ob nogah sv. Angele - je res, kar pravi Agostino: ne mores se ji upret. Ima tak notranji zar, da bi jo pil...
V Pachacutecu je bilo dosti sprememb: g. Christopha iz Ruande so premestili v bogoslovje, Oscar in Gumercinda sta se preselila v sirotisnico na drugem koncu naselja. Vsi smo jokali. Lady ni bila sprejeta na univerzo in jo je - po dveh letih priprave - zlomilo. Pri nas navadno srednje sole ne pripravijo dovolj za sprejemce na faks, zato gredo v vecini vsi maturantje na akademije, ki so zelo drage in trajajo tudi do 3 leta.


S. Barbara iz Poljske je zagrabila misijon z obema rokama - kako je Gospod velik! Hvala za vaso molitev! Koliko lazje je biti v dvoje, potegniti smrtnonosno orozje roznega venca iz zepa skupaj in dati Gospodu slavo med divjem razbijanjem glasbe v zgodnjih jutranjih urah. S. Barbara je prisla v Peru za 8 mesecev a je ze hitro kazala simpotome PERUANITISA: v teh tednih je uradno zaprosila, da se ji transfer podaljsa za eno leto. Prosite Guadalupsko Gospo, da posreduje cudez (glej fotke iz misijona)

Veliki teden je bil mocan. Za veliki cetrtek mi je bil podarjen dan med oskodovanci plazov: smo sli z ekipo iz Sole v Cajamarquillo (glej fotke). Ko sem stala tam sem Ga sprasevala ali je mogoce priti se do nizje tocke kot so ti ljudje? Ljudje pripovedujejo, kako se borijo cez dan in podeljujejo svoje najvecje strahove: bobnenje skal v deroci vodi, trohnece zivali z vsemi okuzbami, bolan dojencek, otrokova zeja, mraz. Sotori jih ne zascitijo. Drzava ne pride pogledat situacije. Je mozno iti se globlje dol? In med njimi, ob njih, sem iz dna srca klicala Odresenika: "O/Resi nas!" Verjetno so me zato tako zadeli njihovi pogledi in besede: "Bog sprevidi! Samo, da smo preziveli! Niti en dan nas ni pustil brez hrane. Vedno se pojavi pitna voda za sproti! Zaupamo."
In potem pripovedujejo zgodbe malih in velikih cudezev in dobrote ljudi in upanja, ki je tako globoko zivo v njih. V brezupu upanje. V temi luc. V mrazo toplina. V grehu ljubezen.
Skrivnost velikega cetrtka in sluzenja - biti suzenj in se ponizati do dna, biti toplina v mrazu in ljubezen sredi zla.
"Ne bos mi nog umival" je siknila stara Andreja sredi te Bogu-za-hrbtom drame. "Ne bos imela deleza z mano..." je bil odgovor. Sem pozrla slino: nemogoce je sluziti, ce se prej ne pustis dotakniti Suznju ljubezni, ki ti lahko v sekundi zrusi vse fasade pravicniske rigidno-sam-s-sabo-zadovoljne aktivnosti, ki ti dajo verjeti, da si v Eliti Gospoda Boga in te polni z 'glej-me-kako-se-zrtvujem' efektom. "Umij me! Komplet!"


In se morje drugih stvari!
Dva dni je bil z nami Tadej. Je vse disalo po Sloveniji in Sticni in cudenju! Kot da bi se ustavil cas in bi bila potegnjena v slovensko pravljico, :-) V nedeljo sem sla na letalisce po Suncicu, prostovoljko iz Varazdina in sedaj obcudujem brate Hrvate, kako se organizirajo, da bi ji bilo z nami lepo.
Jutri grem na drug konec Lime za en teden v CEFAS dinamiko lastne rasti in centriranja. Moje sestre so zlate - mi podarjajo eno globinsko sesanje zadnjih petih let s profesionalno ekipo duhovno - terapevtske kakovosti (CEFAS = jezuitski duhovni center v Guatemali) Remont, bi rekli. Se vam priporocam.
Tu se galerija, da boste lahko videli v zivo: FOTOGALERIJA

Se priporocamo in vas izrocamo.
Jezus je ZMAGAL. Cista ZMAGA. Pustimo Mu, da uziva ZMAGO. Je malo mucno, ko Mu kar naprej uzaljeno kazemo fotografijo nasega pokopanega (starega) Jaza, ces trohni, zaudarja, nos mu je odpadel... Itak. Kaj lahko pricakujes od trupla? Mi pa nismo vec tam - mi smo novi! Je tezko, ne??? Ja, po moje je to najtezje verjet - ce to RES verjamemo, nismo vec vazni mi. Nismo vec v centru. Aj, aj. :-) Auch!

Do naslednjic!
Vas pogresam.
Objem, s. Andreja
bivse truplo s krci NOVEGA izgubljena med pentljami ZMAGUJOCE strani 
Uf, le kaj mi bosta rekli mama in Jakobincica - zadnje case se pritozujeta da govorim neko nerazumljivo slovenscino. Glp (grizenje-nohtov-efekt).




Posledice naravnih katastrof v Peruju, marec - april 2017

Dober dan, draga Slovenija,

po dolgem casu se vam oglasam. Za veliko noc sem se povezala z vami preko duhovnih omrezij, nisem pa nalozila niti enega materialnega pozdrava. Se opravicujem! Evo, voscilo:


V teh tednih sem dosti sprasevala Jezusa kako je v resnici dozivljal zadevo. Znova in znova sem prisla do obcutka, da so se Njegovi pocutili malo tako kot ti trije junaki: med rusevinami PREJSNJEGA, v nevarnosti SEDAJSNJEGA in z okusi PRIHODNJEGA.... Malo zmedeni, ne da bi razumeli, kaj se dogaja in vendar aktivni. Ste gledali film "Risen"? Tam rimski centurion tisci v Petra z vprasanji o Jezusu. Bogi Peter kar naprej odgovarja: "Ne vem! Ne vem. Ne vem..." Na koncu pribije: "On je. Mi MU samo sledimo, kamor nas poklice! Ne vem kaj bo potem..."

Res je.
Pojma nimamo. Ce smo res Njegovi in ce smo res v Njegovi MATRICI, je edina trdnost On - vse ostalo okrog se nam maje. Zato je Njegov "NE BOJTE SE!" res BOMBA novica! "Zadeva ne bo usla z vajeti. Vse imam pod kontrolo. Ne boj se, mali/a."

Vsak dan molim(o), da bi ta bomba eksplodirala v vsakem izmed nas, da bi zaziveli Resnico in bi skupaj z Rimljanom priznali: "Ne vem. Edino kar vem je, da ne bom nikoli vec isti/a."

Tu fotoalbum iz enega od unicenih koncev Peruja. Vam ga posilja Paola.
Lupcka, sA.

FOTOALBUM cajamarquilla

petek, 31. marec 2017

Poplave v Peruju: El Niño


Tako izgleda.
Prides na obmocja, kjer je voda preplavila bregove (Lima) in najdes tole.
Ce pa potujes na sever najdes tole:
Postana voda, ki smrdi po kanalizaciji, zeja in negotovost: "Kdaj bo konec?"
Nimas besed.
So stvari, ki se ponavljajo na tem koncu planeta ze tisocletja, le da so bili stari pametni in niso gradili svojih mest na nevarnih obmocjih - do danasnjih dni ostajajo arheolske zone zunaj nevarnosti. In ko sprasujem ljudi, kako je mogoce, da obcine ne gradijo odtocnih jaskov in ne iscejo resitve za naslednji udarec 'El Niña' cez kakih pet let, skomignejo z rameni in pripomnijo "korupcija. Zupani vejo, kaj nas bo doletelo, a jih ne briga." Revscina. To je resnicna revscina: da sedis na kupu zlata in prosis vbogajme... ker te ne briga. Ali ker ne ves, da sedis na zlatu.
Peru se je mobiliziral:
in se pokazal tak kot je, solidaren in 'cariñoso' in socuten in lep:

 





Kakorkoli.
Ko sem med enim in drugim in gledam in cutim, kako bolecina mojega bliznjega, njegov/njen strah, trauma zareze v moje meso, me boli da ne morem vzet nase in mu/ji olajsati tezo.

Sploh ko sem ob malih, ki so se vedno v soku od strahu: so bili na strehah, v bregu, poslusajoc drveco vodo in bobnenje kamenja dol cez njihova dvorisca in domove. Kar boli...

In vendar, tam med sotori in smradom in blatom, zaznavam globoko zilo vere, trdozivost, eksistencialno zilavost, ki ima moc zaceti vse znova. Diosito preveerá - Bogec bo poskrbel.

Ja, Ti bos poskrbel.
Ti skrbis, da so v Tebi mocni in nezlomljivi
in zivijo kar je edino potrebno.

Smem bit iskrena?
Biti tam te spremeni.
Milni mehurcek poci.
Ostaja kar je golo
in resnica.
Buuuuuuuuu.
Vcasih cutim, da grabim po vasih molitvah in navezi, :-)
(Neformalno smo temu vcasih rekli: "Pr'pa.")
Hvala za vse,
objem,
vasa s. Andreja

MISIJONSKA NEDELJA 2017

Draga Slovenija, dragi/e misijonarji/ke iz zaledja, dragi simpatizerji prostranstev, eksotike in novih okusov, dragi/e molilci/ke Misijonk...